Govekarjev kotiček
Ob 500-letnici rojstva utemeljitelja slovenskega jezika in začetnika slovenske književnosti Primoža Trubarja smo 9. junija 2008 v knjižnici slovesno odprli spominski kotiček ižanskega rojaka Frana Govekarja.
Po priložnostnih nagovorih predsednice Društva Fran Govekar Alenke Jeraj, ravnateljice Osnovne šole Ig Stanke Rebolj in knjižničarke Brigite Stropnik Arapović smo kotiček odprli za obiskovalce in uporabnike šolske knjižnice.
Prireditev so s kulturnim programom obogatili učenci naše šole.
S sto let staro pisalno mizo, stolom in nalivnim peresom smo skušali ustvariti vzdušje časa, v katerem je pisatelj in dramatik ustvarjal. Na mizi sta odprti dve njegovi knjigi − roman V krvi, ki velja za osrednje in najizrazitejše literarno besedilo slovenskega pragmatičnega naturalizma, ter zgodovinski roman Svitanja.
Kotiček je opremljen z lepo uokvirjenimi starimi fotografijami pisatelja in njegove družine.
Fran Govekar se je rodil 9. decembra 1871 v Ljubljani očetu, nadučitelju na Igu in pisatelju Francetu Govekarju.
V Ljubljani je končal gimnazijo in 1892 odšel na Dunaj študirat medicino, vendar je študij kmalu opustil. Po vrnitvi v Ljubljano je postal 1897 sourednik Slovenskega naroda. Od 1901 do upokojitve 1931 je bil uradnik na ljubljanskem magistratu. (Vir: Enciklopedija Slovenije, zv. 3, 1989)
Bil je pisatelj, dramatik in vsestranski kulturni delavec.
Umrl je 31. marca 1949 v Ljubljani.
Galerija: otvoritev Govekarjevega kotička
Galerija: otvoritev Govekarjevega kotička
Življenjepis Frana Govekarja
Rojen je bil 9. decembra 1871 na Igu pri Ljubljani kot sin znanega učitelja in pedagoškega delavca Franceta Govekarja. Ljudsko šolo je obiskoval na Igu, leta 1886 pa so očeta premestili v Ljubljano, kjer je Fran obiskoval gimnazijo in na očetovo pobudo začel zapisovati ljudske pripovedke z rojstnega Iga. Objavljal jih je v Vrtcu pod psevdonimom Fr. Podkrimski. Po maturi leta 1892 je odšel na Dunaj študirat medicino. Študij je opustil in se posvetil pisanju. Na Dunaju se je osebno seznanil z nekaterimi pisatelji in si pridobil široko razgledanost na literarnem področju. Posebej zanimivo je bilo njegovo prijateljstvo z Ivanom Cankarjem. Sprva sta se zelo dobro razumela in je bil pet let mlajši Cankar nekakšen Govekarjev učenec, potem pa je začel hoditi svoja pota, njegova dela so bila vse bliže simbolizmu, kar pa ‘učitelju’ ni bilo všeč. Vendar je bil Cankar dovolj samozavesten, da je vztrajal in šel svojo pot. Anton Slodnjak je v Cankarjevem življenjepisu z naslovom Tujec Govekarjev spomin na Cankarja začel takole:”Govekar je urejal študentski list Vesna, ob katerem so se zbirali slovenski visokošolci na Dunaju. Za list je marsikaj napisal. Vodil je tudi literarno društvo. Objavljal ni le v Vesni, pač pa tudi v Slovenskem narodu, Edinosti in v Ljubljanskem zvonu. Kot pisatelj se je navdušil za naturalistično smer in je tako veljal za novostrujarja. Njegov vzor je bil Emile Zola, spoštoval pa je tudi pisatelja Jare gospode, Janka Kersnika. Zgledoval se je glede zunanjih stvari, okolje in osebe, ki jih opisuje, so tipični za tedanje slovensko oziroma ljubljansko meščanstvo. Prikazal jih je kot nravstveno propadajoč sloj. V dunajskem obdobju je napisal tudi svoje najbolj znano in najznačilnejše delo, roman V krvi, ki pripoveduje o dvoličnosti in nemoralnosti slovenskega meščanstva. Velja za najpomembnejše slovensko naturalistično delo. Bistveno pri pisateljih naturalistih je, da človeka opazujejo z vidika njegovih bioloških, predvsem dednostnih danosti, manj pa vključujejo vpliv okolja. Roman je sprva naletel na odobravanje, potem na zavrnitev, končno pa ga je literarna zgodovina uvrstila med najpomembnejša dela slovenskega romanopisja. Pisatelj sam je – sicer v tretji osebi – v Ljubljanskem zvonu leta 1897 odgovoril na obtožbe o plagiatorstvu, kar so mu očitali v časnikih:»Resnica je – in to je priznal s ponosom pisatelj sam – da se je učil z uspehom tehnike, karakteristike, minucioznega, a vedno zanimivega in živahnega pripovedovanja, pa gibčnega, lahkega dialoga pri mojstrih Francozih; tudi to je res, da je naziranje Govekarjevo o svetu, o morali, o ženstvu prav francosko: poleg vsega tega pa je tudi res, da je roman V krvi povsem originalno delo slovenskega pisatelja. Kdor pozna Govekarjevo živlejnje, njegovo družbo, njegove zveze, kdor pozna njegovo čustvovanje in mišljenje, tisti spozna v vsaki vrsti omenjenega spisa dušo in srce Govekarjevo.«V letu 1897 se je zaposlil kot sourednik liberalnega časopisa Slovenski narod. Istega leta se je poročil z učiteljico Minko Vasič. Imela sta tri hčere. Od tedaj naprej je manj pisal pa bolj deloval kot družbeni in kulturni delavec. Na vseh področjih je z njim sodelovala tudi njegova žena Minka Govekar-Vasič. Pisala je o ženskih vprašanjih v Ženskem svetu in drugih listih, tudi tujih, predvsem ženskih, ter se živahno udejstvovala v ženskih društvih. Objavljala je članke, poročila in druge sestavke o ženskem gibanju doma in v svetu, o gospodinjstvu, vzgoji otrok, kulturi itd. ter podlistke v Slovenskem narodu, Jutru, Slovenki itd. Leta 1903 je objavila Dobro kuharico. V letu 1905 je pričela urejati mesečnik Slovenska gospodinja. Veliko je prevajala iz poljščine, ruščine, nemščine, srbohrvaščine. Bila je soustanoviteljica in tajnica Splošnega ženskega društva, kasneje tudi predsednica Jugoslovanske ženske zveze, slovenske sekcije za Dravsko banovino. Prizadevala si je za izobraževanje žensk in za mednarodno sodelovanje z ženskimi društvi v Nemčiji, Češki, Srbiji in Hrvaški. Sodelovala je v številnih akcijah, npr. za ustanovitev Dečjega doma Marije Kraljice v Ljubljani, za opremo ljubljanske bolnišnice, za pomilostitev političnih zapornikov itd. Ob 25-letnici splošnega ženskega društva je pripravila razstavo o ženskem gibanju pod naslovom Slovenska žena. Po drugi svetovni vojni je objavljala prispevke v Naši ženi.
28. marca 1905 je sklical ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Na njem so za predsednika izvolili dr. Frana Zbašnika, pisatelja in urednika Ljubljanskega zvona. Govekar je dramatiziral več klasičnih proznih del slovenske književnosti, ki so bila uprizorjena v gledališču, in napisal več dram. Med njimi je najpomembnejša tridejanka Grča. Od leta 1901 je bil magistratni uradnik, leta 1908 pa je postal prvi ravnatelj Drame v Ljubljani.
Po letu 1931, ko se je upokojil, se je še posvečal pisanju. Med njegovimi poznimi deli je pomemben še roman Svitanje, v katerem pripoveduje o dogajanju v času francoskih vojn.
Umrl je 31. marca 1949 v Ljubljani.
