Že več let vemo, da je samomor med Slovenci zelo pogost in nas glede na število prebivalcev uvršča v svetovni vrh. Vsako leto si namreč življenje vzame več kot tristo Slovencev.
Pogosti so tudi poskusi samomora, ki niso vedno povezani z željo po smrti, ampak ja bolj zadnji krik na pomoč. Razmerje med številom smrti in poskusov je pri odraslih ena proti deset, pri mladostnikih pa tudi ena proti dvesto. Mladostniki večkrat ne vedo, kako daleč iti, da bi jim uspelo. Pogosteje so vključeni v neko socialno mrežo, da kdo pravi čas pride domov in prepreči samomor.
Kako lahko pomagamo?
Otroka je treba podpirati in mu dati prostor, da pove za svoje občutke doma, prijateljem, v šoli. kakšnemu sošolcu, najbližjim prijateljem ali učitelju. Pogovor je vedno potrebno usmeriti v zakaj živeti, ne zakaj takšne misli ali dejanje.
Če za koga sumimo, da razmišlja o samomoru, je pomembno, da si dovolimo vprašati – je tako hudo, da bi si kaj naredil? Ni nujno, da omenimo besedo samomor, a niti ni nič narobe. Pomembno je predvsem to, da vprašamo iskreno. Če so ljudje resnično v težavah in prepoznajo našo iskrenost, praviloma spregovorijo, se odprejo in priznajo težave. Pomembno je, da poslušamo. Brez svetovanja. »Saj bo bolje« ne pomaga, če bi, potem ta oseba ne bi razmišljala o samomoru. Marsikdo je takoj boljše volje, ko začne naštevati, zakaj je vredno živeti. Pomaga tudi vprašanje, kaj bi on svetoval prijatelju, ki hoče narediti samomor. Ljudje smo namreč naravnani, da za drugega hitreje najdemo rešitev kot zase.
Lahko tudi ponudimo pomoč, da gremo skupaj do strokovnjakov. Pogovor sicer ne pomaga vedno, a še vedno smo lahko pozorni in poskrbimo za prisilno hospitalizacijo. Ta ukrep je resda zelo redek in ima lahko številne negativne učinke, saj se morda oseba počuti še bolj osramočeno, vendar kot skrajna možnost pred samomorom vseeno obstaja.
Več o samomorilnih mislih, si preberite tukaj.
Pokukajte še v zloženko: Kadar nas je strah, da bi si nekdo vzel življenje.
